Naš sosed je bil vedno nasmejan in družaben človek. Rad je užival v hrani, klepetal ob kavi in se smejal z znanci in svojimi prijatelji. A z leti so mu zobje oslabeli, bolečina pa mu je odvzela sproščenost pri govorjenju in jedi. Ko je moral nadomestiti večino zob, ga je skrbelo, kako bo sploh še lahko normalno živel. Zobozdravnik mu je zagotovil, da je sodobna zobna protetika izjemno napredna, a je vseeno bil skeptičen.
Ob pogledu v ogledalo se je spraševal, kako bo izgledal, ali bo res lahko normalno jedel in govoril. Ko je dobil prvo protetiko, je bil presenečen. Njegov obraz se je spet zasvetil v njegovem iskrenem edinstvenem nasmehu, hrana pa je znova postala užitek, govor pa naraven in sproščen.
Prvi dnevi so bili sicer res nekoliko nenavadni, saj se je moral vseeno nekoliko navaditi, vendar se je hitro prilagodil. Spomnil se je, kako se je kot otrok učil izgovarjati prve besede, zdaj pa je znova odkrival lahkotnost govora, probleme so mu delale predvsem črke R in pa TS. Prva dva dni je bila protetika razlog, zakaj je »jedel« besede in izpuščal zadnje zloge, če lahko tako po domače povemo, a z prilagajanjem je spet samozavestno jedel in se brez zadrege smejal.
Seveda pa ni bil edini, ki mu je zobna protetika spremenila življenje. Njegova znanka je zaradi nesreče izgubila sprednje zobe in tako je kar dosti časa skrivala svoj nasmeh. Ko je dobila tudi ona protetiko pa se je njena samozavest vrnila, govor je postal jasen, prehranjevanje pa enostavno.
Sosed danes pravi, da zobna protetika ni le nadomestek, temveč nova priložnost, čeprav še vseeno pogreša svoje stalne zobe in morda obžaluje, da pa v mladosti ni malo več skrbel za njih. A vseeno, dokaz, da se življenje ne konča, ko nekaj izgubimo – le prilagoditi se moramo in nadaljevati z nasmehom.…
