Ko sem začela s planiranje proizvodnje, nisem imela pojma, kaj sploh pričakovati. Iskreno, predstavljala sem si, da bom samo sedela za računalnikom in vpisovala neke številke v Excel. Čisto osnovno delo. Ampak hitro sem videla, da je planiranje proizvodnje nekaj veliko bolj kompliciranega in zahtevnega, kot samo vpisovanje številk v tabelo.

Začetek je bil totalni kaos. Pred sabo sem imela ogromno preglednic in tabel, polnih številk, ki jih sploh nisem razumela. Vse je bilo pomešano. Različni izdelki, materiali, kup dobavnih rokov in še vsak dobavitelj je imel svoje posebnosti. Prve dni sem sedela pred računalnikom, strmela v tabele in res nisem imela pojma, kje naj sploh začnem.

Spomnim se, kako sem šla do sodelavca, ki je že dolgo delal v proizvodnji. Rekel je, da se to ne dela iz pisarne in da naj greva direktno v proizvodnjo. Ko sva prišla tja, sem prvič videla, kako dejansko poteka delo. Tam sem ugotovila, kje stvari zastajajo, kje imamo največ težav in kaj ljudi najbolj ovira pri delu. To mi je pri planiranje proizvodnje zelo pomagalo.

Ko sem se vrnila v pisarno, sem na vse tiste tabele začela gledati drugače. Niso bile več samo številke, ampak sem za njimi videla obraze sodelavcev in njihove vsakodnevne težave. Vsaka sprememba, ki sem jo potem predlagala, je bila res premišljena, saj sem vedela, da bo direktno vplivala na ljudi v proizvodnji.

Po kakšnem mesecu planiranje proizvodnje smo že opazili prve rezultate. Stvari so se začele izboljševati, manj je bilo stresa, naročila pa so šla ven pravočasno. Takrat sem zares dojela, kaj pomeni dobro planiranje proizvodnje – gre predvsem za to, da ljudem omogočiš normalne pogoje dela in da niso ves čas pod pritiskom.

Danes gledam na planiranje proizvodnje kot na eno veliko sestavljanko. Vsak košček šteje, ampak najpomembnejši so ljudje, ki dejansko opravljajo delo. Brez njih nobena tabela nima smisla.…