Ko sva se vselila v novo stanovanje, sem bila najbolj navdušena nad kuhinjo. Bila je svetla, nova, praktična. Jedilnica pa je bila nekako potisnjena ob rob, majhen prostor med kuhinjo in dnevno sobo, za katerega sem si rekla, da bo pač tam za sproti. Miza, štirje stoli in to je to. Nisem se zavedala, kako zelo se motim.

Prvih nekaj mesecev smo jedli hitro. Zajtrk stoje, kosilo vsak po svoje, večerja pogosto pred televizijo. Nekega dne sem se ustavila in pomislila, kdaj smo se nazadnje vsi usedli za isto mizo. Takrat sem dojela, da jedilnica ni samo prostor, ampak navada. In če prostora ne vzameš resno, tudi navada izgine.

Odločila sem se, da jo uredim drugače. Ne z velikimi posegi, ampak z občutkom. Nova miza, malo večja, da ni bilo treba vsega prestavljati. Stoli, na katerih lahko sediš dlje časa, ne da komaj čakaš, da vstaneš. Topla luč nad mizo, ki zvečer naredi poseben mir. Že te spremembe so naredile ogromno razliko. Kar naenkrat je jedilnica postala prostor, kamor smo se vračali. Za ideje in izbiro dodatkov sem brskala po jedilnica 4us.si, kjer sem našla navdih za toplo luč in priročno postavitev.

Najbolj me je presenetilo, kako hitro se je spremenil ritem dneva. Zajtrki so postali počasnejši. Večerje daljše. Pogovori bolj sproščeni. Jedilnica je postala kraj, kjer se pogovarjamo o dnevu, kjer se smejimo, kjer včasih samo tiho sedimo in jemo. Tudi ko pridejo prijatelji, se vsi naravno zberejo tam, ne glede na to, kako velika je dnevna soba.

Opazila sem še nekaj zanimivega. Ko je jedilnica urejena in vabljiva, se tudi hrana nekako spremeni. Bolj se potrudiš. Postrežeš lepše. Ustvariš vzdušje. In obrok ni več samo potreba, ampak trenutek, ki ga deliš z drugimi.

Danes mi je jedilnica eden najljubših delov doma. Ne zato, ker bi bila razkošna ali popolna, ampak ker je polna življenja. Tu se dogajajo majhni, vsakdanji trenutki, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne, a so v resnici tisti, ki ostanejo.