Naprava, ki oddaja kratke električne impulze, ki potekajo po žici se imenuje električni pastir. Prvi , ki ga je izumil je bil slovenski duhovnik, ki je želel pomagati kmetom pri varovanju njihovih njiv in pasenju krav. Njihove ograje so bile sestavljene iz lesa in žice ter so bile večkrat porušene s strani živali.

Zato se je posvetil raziskovanju saj je bil velik ljubitelj tehnologije. Spomnil se je, da bi lahko uporabil elektriko za nežne udarce živali, ki bi prehajale čez dovoljeno mejo ali pa v nepovabljene vrtove. Sestavil ga je iz avtomobilskega akumulatorja, iz transformatorja in preklopnega mehanizma, ki je tvoril električne impulze. Impulzi niso bili nevarni, bili le toliko močni, da so žival opomnili, da se ne dotikajo žice. Nastal je prvi električni pastir, ki se je uveljavil in se razširil še v druge kraje in države. Kmetje so si z njim lajša­li pasenje krav in ostale drobnice na pašnikih. Z njim so si lahko zaščitili vrtove in njive pred divjimi živalmi. Bili so preprosti za postavljanje, saj je bilo potrebno samo nekaj lahkih količkov in nekaj metrov žice ter izvor elektrike. S časom pa je kot vse drugo tudi električni pastir na sončne celice za pašnike postal naprednejši. Pričeli so izkoriščati sončne celice in uporabljati digitalne časovnike in tudi senzorje. Na en tak električni pastir sem v otroštvu naletela tudi jaz. S prijatelji smo se igrali zunaj na travniku in se spomnili, da rastejo na koncu travnika lešniki. Šli smo pogledat, če so že mogoče zreli za nabiranje. Ob robu travnika sta bila dva zelo velika leskova grma. Bila sta zelo gosta vej in listov.

Na njihovi višini smo opazili nekaj plodov in poskušali smo se povzpeti do njih. Nakar je mene in še eno prijateljico nekaj streslo. Začutili sva kot rahel udarec. Obe sva hkrati odskočile v stran. Ko sva malo bolje pogledali, sva videli, da je bila pod vejami grma speljana žica, ki je bila del električnega pastirja. Tako sva tudi sami občutili, kje je meja travnika.…