Ko so se bližale počitnice smo se v šoli pogovarjali, kako jih bomo preživeli. Tako so mi sošolci povedali, da gredo na tabor. Najprej sem mislil, da gredo na morje na tabor, potem pa so mi povedali, da gredo na konjeniški tabor, ki bo potekal v našem kraju. Vedel sem, da so konji in konjušnica v našem kraju, nisem pa vedel, da imajo tudi tabor. Ko sem prišel domov, sem prosil mamo, če bi me lahko prijavila. Malo je bila začudena, ker je vedela, kako čakal počitnice, da bom enostavno doma, sedaj pa jo sprašujem za tabor. Ko me je poslušala, me je vprašala, če si to res želim, ali je to samo zaradi sošolcev. Povedala mi je, da so tam konji in da bo potrebno zanje tudi skrbeti. Seveda me je malo skrbelo, kajti še nikoli nisem imel stika z njimi. Kako bom to prenesel ne vem, želel pa sem si iti.

Uresničila se mi je želja in šel sem na konjeniški tabor

Ko me je mama pripeljala, so bili konji zunaj. Bilo jih je res veliko. Ko sem to videl, me je postalo strah. Mama je videla ta moj strah in se odločila, da bo malo počakala, da jaz vse skupaj vidim. Lahko bi se zgodilo, da ne bi želel iti, zato je počakala, da vidi, če mi bo ok. Ko so prišli sošolci pome, me ni bilo več strah. Eden od sošolcev je rekel, če grem pogledat njegovega konja. Takrat sem videl, da ima v tej konjušnici svojega konja. To pa je bil trenutek, ko sem premagal strah. In še danes sem hvaležen prav njemu, ker mi je vse skupaj zelo lepo prikazal. Njegov konj je res lep in prijazen. In moj prvi stik je bil prav takšen. Tam so bili še drugi konji, vendar mi je njegov konj bil najbolj miren.