Vedno sem si želela cvetličdna korita, polna cvetočih rož. Kadar koli sem se sprehajala po cesti ob hišah, še posebej v notranjosti države, sem občudovala cvetoča korita. Všeč mi je bilo, kakšne ideje so imeli ljudje glede postavitve cvetličnih korit in kako so bila zasajena z različnimi cvetlicami.

Ponekod so bila urejena v ritmu barv; nekateri so imeli samo eno vrsto rož v eni barvi, največkrat pa so se prelivalis pisani cvetovi. Končno sem se tudi jaz preselila v hišo in prva misel je bila cvetličdna korita na terasi. Nekaj korit sem obdržala od prejšnjih stanovalcev, nekaj sem jih kupila na novo. Imela sem precej veliko teraso in veliko korit, zato sem hitro ugotovila, da je nakup toliko cvetlic že pravi strošek. Morala sem kupiti še zemljo in gnojila. Rekla sem si, da se z dobro voljo vse da. Čez vse poletje sem se trudila in jih zalivala, dodajala sem substrat za rast in cvetenje, vendar to ni ravno obrodilo sadov. Rože so bile cvetoče, a ne toliko, kot sem si želela. Razmišljala sem, kaj je narobe. Ugotovila sem, da ta moja cvetličdna korita niso ravno prava za moje rože. Bila so plastična in zemlja se je v njih dobesedno kuhala. Za naslednje leto sem se odločila za druga korita z rezervoarjem za vodo. Korita so bila glinena in so prepuščala zrak in vlago. Ponovno sem kupila nove cvetlice, zemljo ter vse potrebne substrate. Vse sem previdno nasadila in obesila korita na balkonsko ograjo. Tokrat je bilo vse čisto drugače. Rože so uspevale in bujno cvetele. Dobivala sem pohvale od sosedov. Tu in tam je katera od sosed vprašala za nasvet, kako vzdržujem rože.

Z veseljem sem klepetala o rožah. Bila sem zadovoljna, da mi je uspelo ustvariti svoj cvetlični vrt na terasi. Zjutraj in zvečer sem rada posedela kar sama na terasi in občudovala svoje bujne cvetlice, ki so me sproščale in pomirjale.